Zopet smo se podali na eno izmed naših izobraževanj. Tokrat smo se odločili, da se odpravimo v nam veliko manj poznano okolje. Tako smo zbrali otok Cres na hrvaškem ki je Mihi in Žigi že rahlo poznan. Prav tako vesta, da je na jugu otoka dovolj divje in brez ljudi, da bomo izvajali aktivnosti v miru.  Rastlinje je popolnoma drugačno prav tako ni nikjer sladke vode kar je bil le še eden od mnogih izzivov.

DAN 1:

 V četrtek smo se v popoldanskih urah odpravili iz Kočevja. Na meji upamo da nas spustijo in nas imajo zgolj za navadne turiste ker ne vemo točno kako bi obrazložili vse kar imamo v avtu. Na srečo gre vse čez in si oddahnemo.  Že po poti se je začelo hm kako bi temu rekel pred-preživetveno žretje. Običaj, ki je bi meni nekaj popolnoma novega čeprav že več let hodimo skupaj v gozd. Miha odpre veliko vrečo hrane in že se mastimo z mortadelo, sirom in kruhom. Ker se zavedamo, da potrebujemo raznoliko prehrano si pustimo še nekaj mortadele za kasneje in odpremo slanino. Tudi te hitro zmanjka zato vsak poje še eno milkšnito za sladico in že veselo kramljamo kaj vse bomo počeli v gozdu. Ko  prispemo na trajekt ob 20.00  si privoščimo še krvavice ki sta jih za popotnico dobila Žiga in Miha. Po uri vožnje po otoku se približamo še zadnji vasi na otoku kjer »pobiramo« stave koliko damjakov bomo videli v vasi. Zmago slavi žiga ker smo v 100 m videli kar 9 damjakov ki se sprehajajo po ulicah. Še 30 min vožnje in tudi makadamska cesta se je  končala.

Naredimo  še zadnje požirke vode, pregledamo opremo in si jo razdelimo. Oprtamo si nahrbtnike in po nekaj minutah  že gazimo v popolni temi v neznan gozd z končno destinacijo v mislih. Šlo je kar počasi ker je nizko in gosto drevje že skoraj podobno grmovju, da ne omenjam ovijalk s trnji ki so te čakale na vsakem ožjem prehodu. V koloni en za drugim tipamo pred sabo in se spotikamo ob kamne. Vsake toliko tišino prekine glasen »don« ko lonec udari ob kamen. Po 3 urah smo le zaslišali morje ter v mesečini zagledali zaliv. Spustimo se nižje do morja in zaslišimo človeške glasove. Opazimo da je v zalivu zasidrana jadrnica zato se odločimo da nadaljujemo pot proti naslednjemu zalivu kjer bomo imeli mir. Ura je bila že zelo pozna zato smo se odločili, da se utaborimo ter nadaljujemo pot naslednji dan. Vsak si je pogrnil svojo spalko in po nekaj urah obračanja se je že začelo novo jutro. 

DAN 2:

Hitro  nabašemo stvari v nahrbtnik in po 15 minutah hoje smo že v želenem zalivu. Ko se približamo plaži ugotovimo, da je tudi tukaj zasidrana jadrnica ampak se s tem sprijaznimo. Odločimo se da postavimo glavni tabor v bližini zaliva kjer je tudi manjša mlakuža za katero upamo da bo naš vir sladke vode. Razdelimo si naloge in že začnemo z iskanjem ustreznega lesa za bowdrill in iskanjem sladke vode. Glede na to, da gre za mediteranski mlad gozd je bil ves les zelo trd tako da smo uporabili naplavljeno smrekovo desko. Iz deske izrezljamo sveder in podlogo in brez težav najdemo trd les za držalo. Preizkusimo, če bowdrill deluje in po nekaj potegih že dobimo žgoč lesni prah. Ker vidimo, da ogenj ne bo problem se osredotočimo na iskanje sladke vode in pregledovanje območja za morebitne uporabne smeti. Skopljemo nekaj lukenj za vodo in v peto končno zgleda obetavno. Poskusimo kanček vode ki je skoraj neslan tako da pustimo da se v luknji nabere nekaj vode in se ta zbistri. 

Ko napolnimo kotel z vodo se odpravimo na drugo stran zaliva da bi dim ognja ostal čim manj viden pred jadrnico v zalivu. Ko prispemo, do željene lokacije zakurimo ogenj in začnemo kuhati vodo. Vmes naredimo še parangal in nastavimo mrežo ki jo je spletel jurij doma. Voda vre zato gremo poiskati kaj za pod zob. Žiga gre v morje poizkusiti tehniko podvodnega ribolova z lokom a zaradi šibkosti loka in napačnih puščic prinese le morsko kumaro za degustacijo in nekaj morskih ježkov. Vodo kar dobro prevremo in jo pustimo da se ohladi. Medtem začnemo z morskimi ježki in nadaljujemo s polži ki nas kar presenetijo z okusom ki je bolj podoben rakovemu mesu kot našim domačim polžem. Za sladico si privoščimo še rakovico, degustiramo kumaro ter se pogovarjamo, da je šele popoldne prvega dne v gozdu in že imamo ogenj, hrano in vodo. Še v smehu zajamemo ohlajeno prekuhano vodo a jo takoj izpljunemo. Voda je slana. Med vrenjem se je zaradi izhlapevanja sol skoncentrirala in voda ni primerna za pitje. Tako nas narava zopet postavi na realna tla. Testiramo improviziran način destilacije z steklenicami ki na srečo deluje in dobimo požirek sladke vode. Ker želimo pridobiti več vode začnem nalagati na ogenj kjer poteka destilacija a steklenico kmalu raznese ker je bilo prevroče. 

Z novo motivacijo pospravimo ognjišče in se odpravimo proti taboru. Odločimo se, da gremo vsak na svojo stran zaliva da bomo bolj učinkoviti pri lovu. Ker se odločimo, da bomo prespali vzamemo vsak svojo spalko in se poslovimo. Vidljivost hitro postane zelo slaba zaradi oblačnega vremena zato si posteljem spalko ob kamnitem zidu v gozdu in se odločim, da bom tako spremljal če se bo kaj dogajalo. Na bližnje drevo še namestim fotopast v kolikor bi sredi noči kaj priteklo mimo. Zdi se mi da je postalo že zelo temno in sem tukaj že kar nekaj časa zato pogledam na uro če ni greh, da grem že spat. A ura je šele 19. in zavem se da bo pred mano še dolga dolgočasna noč. Seveda nočem, da prvi zaspim zato spremljam območje pred sabo še nekaj ur. Ob 22. se končno predam glede na to, da do zdaj ni niti vejica padla iz drevesa kaj šele da bi videl žival. Lok z puščico na tetivi odložim ob spalko in odidem spat. 

DAN 3:

Ob cca 5ih zjutraj se zbudim ker zaslišim zvoke kopit ki hodijo po kamniti plaži zato se trudim čim tišje in počasi najti izhod iz spalke čeprav mi srce divja in se trudim da ne pozabim dihat. Počasi odpnem spalko in že sanjam kako bom ustrelil damjaka in tako dobil večno čast in slavo. Šele začelo se je daniti ampak ko se mi oči navadijo na svetlobo se začnem razgledovati okoli sebe. Še vedno slišim isti zvok ampak med plažo in mano je 1m visok kamniti zid. Počasi se dvignem in previdno gledam čez zid da najdem tisto čemur pripadajo kopita ki jih slišim. Z eno roko na loku in drugo na tetivi nekako nerodno klečim na obzidju. Zvok je vedno glasnejši ampak še vedno mi zakriva pogled nekaj grmovja. Tako klečim na velikih kamnih ki se neprestano premikajo še naslednjih 10 minut ko čakam, da pride damjak iz za grmovja. Pošteno me že mudi na wc ampak adrenalin je še vedno močno prisoten. Še nekaj minut počakam in ko adrenalin popusti še kar slišim isti zvok. Počasi se sprijaznim, da so to le valovi ki so zaradi vetra postali večji in guncajo neko skalo. Odpravim se na wc in zavijem nazaj v spalko. Seveda nisem mogel nazaj zaspat po taki budilki tako, da gledam v nebo in poslušam tisti zdaj že nadležen zvok skale. Še nekaj ur mine ko me pride iskat Miha, da se vrnemo nazaj v tabor. Vsi komaj zadržujejo kaj vse so videli, ko čakamo da se vrne še Jurij, da ne bomo vsakemu posebej razlagali. Ko pride začne žiga razlagati kako je videl divje pujse in kako je po poti nazaj pregnal neke damjake. Miha je prav tako videl damjake in Juriju so šli ravno pred nosom a žal čez neko goščavo, da ni imel odprtega strela. Jurij celo omeni da je šel spat že ob 18ih ker ni več nič videl in zato ni mel kaj početi. Tako ugotovim da sem edini ki ni videl prav ničesar ampak vsaj nisem prvi zaspal. 

Skupaj zakurimo ogenj in z Miho začneva postavljati sisteme za destilacijo vode. Na začetku sva neučakana in nama kar nekaj steklenic poči tako, da gre žiga zopet pregledovati plažo. Ko se vrne nazaj ravno vzpostaviva 5 sistemov ki sicer delujejo ampak dobivamo zelo malo vode glede na to da se morava neprestano ukvarjati z njimi. Ko naštudirava sistem prevzamem vseh 5 sistemov in Miha odide na drugo stran otoka, da bi našel še več steklenic ali kakšno uporabno plastenko v kateri bi shranjevali pitno vodo. Jurij začne graditi svoj projekt destilarne, ki je veliko bolj zahteven ampak, če deluje smo preskrbljeni z vodo. Miha se vrne nazaj iz nabiranja smeti ves vesel in nikomur ni jasno zakaj se gre. Potem pa nam pokaže njegov »ulov«.  V roki drži 2 litrsko plastenko pepsi limete ki je še originalno zaprta in samo eno leto čez rok. Na hitro pomislimo, če bi lahko bilo kaj narobe, če jo spijemo ampak ker ni ravno napihnjena pašteta se odločimo, da zakaj pa ne. Miha odvije zamašek in zaslišimo tisti pssssss in globoko vdihnemo aromo. Glede na to, da smo že drugi dan brez vode in skoraj brez hrane je to kar čaroben trenutek. Vseeno smo previdni in naredi vsak le 2 požirka ter se odpravimo naprej po nalogah. Jurij nam predstavi njegovo stvaritev sestavljeno iz kotla, pokrova iz astronavtske folije, cevi iz bambusa in dva steklena kozarčka na dnu ki služita lovljenju kondenza. Na prvi pogled deluje super a ko poskusimo vodo opazimo da je ta obarvana ker je folija spustila zlato barvo in vseeno slana tako, da je zgleda voda skipela čez sistem. Zopet poraženi se odločimo, da se je potrebno 100% posvetiti pridobivanju vode. Miha in žiga odideta na pohod po otoku, da bi našla še kakšno bolj uporabno sladko mlakužo in sabo vzameta loka, če bi kaj priteklo mimo. Jaz in Jurij pa ostaneva v taboru ter nadaljujeva z pridelavo vode s steklenicami. Jurij se loti graditi pravo tovarno destilacije s steklenicami jaz pa nadaljujem z mojimi 5 sistemi.  Ravno ko Miha in žiga odideta začne rahlo padati dež zato z Jurijem hitro začneva z napenjanjem cerade, da nam ne zmoči spalk. Seveda  takoj ko postaviva cerado dež neha padati.

 Tako mine nekaj ur, ko se žiga in Miha vračata proti taboru. Takoj nama naročita naj naloživa na ogenj ter naj se pripraviva da štartamo. Nisem imel pojma kaj se dogaja zato sem mislil da sta ustrelila kakšno žival in jo je potrebno zdaj izslediti. Objasnita da sta našla sladko vodo in naj jo hitro prevremo, da gremo čim hitreje na lov ker sta videla veliko damjakov in super lokacijo za lov.  Ker se nam že res mudi in bi radi pretočili vodo v plastenko, da jo vzamemo sabo nekdo predlaga da ohladimo kotel z vodo v morju, da se plastenka ne skrči. Žiga zagrabi kotel in Miha gre za njim da mu pomaga, midva z Jurijem pa pogasiva ogenj in se pripraviva za lov. Žiga pride nazaj z praznim kotlom in omeni, da mu je val pljusknil v kotel ko je hladil vodo tako da ne bo nič z vodo. Vseeno si razdelimo pol litra vode ki smo ga uspeli nabrati z destilatorjem iz steklenic. 

Nekaj vode je ki sta jo prinesla Miha in Žiga nam je še ostalo ne prekuhane zato se Miha javi da bo to vodo še enkrat prekuhal, tako da se loti razpihovanje žerjavice. Midva z Jurijem že skoraj v teku slediva Žigi, do prostora ki sta ga z Miho najdla za lov. V mraku se razporedimo po ogromni jasi, ki ima vmes otoke grmovja. Tokrat se dogovorimo, da bomo tukaj samo nekaj ur in potem naredimo obhod po otoku. Z Jurijem si vsak na svoji strani jase urediva prostor za spanje tako, da sva skrita pod drevesom vendar imava prosto pot za streljanje v kolikor bi kaj opazila na jasi. Sedim pod drevesom in imam lok v naročju ter poslušam v kolikor bi kaj prišlo mimo. Iz sedečega položaja lezem vedno nižje in ko me pride Žiga iskat, da gremo na obhod sem seveda že sladko spal zvit v klobčiču. Hitro se predramim in pospravim stvari. Seveda žiga ne ve kaj pomeni hoja zato zopet rahlo tečem, da ga lovim, ko greva proti zbirnemu mestu. Po poti se nama pridruži še Jurij in kmalu pridemo do Mihe ki nam poda plastenko z pitno vodo. Naredimo nekaj požirkov te blatne vode za katero nas žiga tolaži, da taka teče v Uzbekistanu iz pipe in da nam nekaj mineralov ne škodi. Odpravimo se po kamniti poti na obhod in po rahlem vzponu se približamo novi jasi. Naredimo nekaj korakov ko Žiga obstane nato še vsi ostali. Ker sem hodil zadnji nisem videl kaj se dogaja zato sem sklepal,  da le čakamo da se nam oči navadijo in opazujemo, če se kaj premika po jasi. Nato žiga napne lok. Zdaj mi res nič ni jasno kaj se dogaja dokler ne vidim temnega obrisa damjaka ob drevesu. Komaj da si opazil silhueto. Žiga spusti tetivo in puščica poleti proti damjaku. A za las zgreši. Tako damjak steče z ostalimi prijatelji v gozd mi pa iskat puščico. Puščice žal nismo našli tako da nadaljujemo pot. Po rahlem rabilintu cest se približujemo parkirišču ko naenkrat slišimo na naši desni pokanje vej ter neke vrste renčanje. Zgleda, da smo zbudili merjasca zato vsi napnemo loke in čakamo če bo kaj skočilo na nas. Na srečo? se je odpravil v drugo smer. Tako nadaljujemo pot mimo našega avta in se razdelimo v dve skupine, da pregledamo še dve manjše ceste. Z Žigo se kmalu vrneva in vsedeva ob avtu da počakava še Miho in Jurija. Kar nekaj časa ju ni bilo ker je prišlo do nesporazuma in sta čakala na koncu ceste na naju. Tako ju le dočakava in še onadva prisedeta. Žiga razdeli šipek, ki ga je nabral in takrat se zavemo da v celem dnevu nismo prav nič pojedli. S to mislijo v glavi dam v usta 10 nezrelih plodov in se kar hitro odločim da bo to dovolj za danes. Pospravim jih v žep naj še malo zorijo. Pripravimo se, da se vrnemo na začetno jaso. Še preden si oprtam nahrbtnik so že vsi 10m pred mano tako da se zopet znajdem v rahlem teku. Samo še 2m mi manka, da jih ujamem ko vsi kar naenkrat obstanejo. Čim hitreje in potiho tudi sam obstanem. Čakam in gledam kaj se dogaja ko zaslišim rahlo pokanje vej pred nami na naši levi. Postavijo se v vrsto jaz pa le nemočno gledam iz ozadja. Loki se napnejo in v temi opazim rahlo silhueto ki je izginila v senci grma in se zopet pokazala, ko je prečkala cesto. Zdaj tudi sam vidim, da je pred nami majhen pujsek. Loki se sprožijo sam pa le opazujem ko vsaka puščica le za las zgreši večerjo. Zopet poiščemo puščice in se odpravimo naprej. Po poti še nekajkrat na hitro opazimo kakšnega damjaka kako je v mesečini švignil v gozd. Počasi prispemo nazaj na začetno jaso kjer se poslovimo in odpravimo na svojo stran jase. Malenkost že spim med hojo in opazim da je ura že nekaj čez polnoč. Zavlečem se pod grm in odložim lok ob sebe. 

DAN 4:

Hitro je bilo tukaj jutro in že me zbudi žiga da gremo na nov obhod. Izmenjamo si še informacije kaj se je dogajalo ponoči in zopet sta se Žiga in Jurij skoraj bojevala z merjasci med tem ko jaz nisem zaznal popolnoma nič. Na jasi najdemo veliko zrelega šipka, ki si ga privoščimo za zajtrk. Začne  rahlo deževati a to nas ne ustavi. Tokrat se ustavimo na prvi jasi, da poberemo Žigovo puščico. Nadaljujemo kar čez gozd mimo starih razvalin cerkve in kasneje nekaj hiš. Vrnemo se nazaj brez, da bi opazili veliko živali zato se žiga in Jurij odločita da gresta narediti krajši obhod v drugo smer. Z Miho ostaneva pri mlakuži kjer kaplja iz kamna sladka voda in začneva polniti drybag. Po nekaj trenutkih posedanja se odločiva, da greva še midva na krajši obhod ker se voda polni zelo počasi. Ravno štartava po poti, ko zaslišiva glasove in zagledava kako nekdo prihaja iz za ovinka. Glede na to, da sva v rokah imela loka sva se hitro obrnila, da bi se skrila v grmovje, ko se še enkrat obrnem in prepoznam da sta to samo žiga in Jurij ki se vračata po drugi strani. Z Miho si oddahneva in počakava na njiju. Sabo prineseta še neke čudne večje jagode ki jih nihče od nas ne pozna. Po krajši determinaciji se odločimo da zgledajo prelepe in preveč diši da bi bilo strupeno. Žiga eno poskusi in glede na to da je sladko je naša teorija potrjena. Vsak jih da še vedno s previdnostjo nekaj v usta. Jurij in Žiga odideta nabrat še več tega novega prepovedanega sadja. Z Miho pretočiva vodo v plastenko ko se dež vedno bolj stopnjuje zato se kmalu se vračamo proti našemu glavnemu taboru. Ko se vrnemo najdemo na napeti ceradi kar nekaj vode. Vsak naredi nekaj požirkov te kristalno čiste vode ki ima le kakšen listek za dekoracijo. Tako, vode imamo dovolj zato se osredotočimo na hrano. Dež poneha zato naredimo 3 ribiške palice in se sprehodimo malo dlje na rt. Že ob prihodu Miha opazi hobotnico pri obali katero sunkovito zagrabi. Takoj za njim jo zagrabita še Žiga in Jurij in po kakšni minuti jo izvlečejo iz vode. Presenečeni in veseli nad ulovom se vseeno ne sprijaznimo z 3kg hobotnico in začnemo loviti že z »ribiškimi palicami«. Žiga se odpravi zopet v vodo da poizkusi srečo z podvodnim ribolovom. Tokrat ima boljši lok in puščico z zalustjo. Ostali začnemo namakati trnke, ko opazujemo da se žiga vedno znova potaplja na istem območju. Miha začne vleči ribe eno za drugo kar postane že malo sumljivo ampak naj mu bo. Nekaj trenutkov kasneje še Jurij potegne ven ribo tako, da sem edini ki ni nič ujel. Miha odide pogledati improvizirano past ki jo je Žiga naredil zato dobim še njegovo palico v uporabo. Kmalu vidim da je njegova boljša zato svojo zataknem med skale in pustim trnek v vodi. Čez nekaj trenutkov imam že lepo ribo na trnku. Komaj odpnem eno ribo že opazim neko nenavadno gibanje na moji stari palici. Utrip poskoči, zagrabim palico se uprem v kamne in zategnem trnek. Po rahlem boju končno privlečem na suho ribo. In to ni kar ena riba je cela ribetina ki sem jo ujel na svojo palico kajti ima od glave do repa po hitri oceni cele 3 centimetre. Ne pustim se motit riba je riba in tudi ta gre v lonec. Počasi zopet začenja deževati. Žiga se vrača nazaj na obalo in ko spleza na kamen drži v roki še eno ogromno hobotnico. Spustimo palice in mu gremo pomagat. Ves drgetajoč se odpravi preobleči v suha in topla oblačila mi pa se lotimo čiščenja hobotnice in rib. Tokrat se odločimo, da bomo jedli kot se spodobi in počasi pospravimo vso opremo in palice ter se opravimo proti taboru. Ker je vse mokro se kar malo potrudimo, da zanetimo ogenj in se smejimo, da končno imamo lonec sladke vode pa ujamemo nekaj kar se kuha v slani. Pretočimo vodo v plastenko in razrežemo prvo hobotnico na polovico za drugo pa se odločimo, da jo  odnesemo domov.

Vsi mokri od dežja se počasi pripravljamo na večer in obesimo mokra oblačila okoli ognja. Zgradimo še 2 klopci iz naplavljenih desk in kamenja, da bomo imeli večerjo kot se spodobi. Za predjed imamo čežano iz šipka in nato se lotimo rib. Zdaj pride na vrsto hobotnica katere lovke reže Miha kar na klopci in vsake toliko poda polno pest koščkov. Čeprav sem že velikokrat jedel hobotnico pripravljeno na različne načine je bila ta res posebna. Ne vem ali je kriva lakota ali morska voda v kateri se je kuhala ampak nikoli še ni bila tako polna okusa, ko se je topila v ustih. Vsi se strinjamo, da nismo še nikoli jedli boljše hobotnice. Ko smo že tako napokani, da damo komaj še košček v usta si vsak postreže še nekaj “prepovedanih” jagod. Po daljšem klepetu se zavijemo v spalko in odpravimo spat. 

DAN 5:

Žiga vstane že ob zori in začne kopati novo luknjo za vodo ker vseeno smo sem prišli, da se naučimo nove stvari. Jurij mu gre kmalu na pomoč. Miha se loti konstruiranja nove pasti in malo kasneje se še sam pridružim Žigi in Juriju pri kopanju. Tako kopljemo veliko večjo luknjo kot kadarkoli do sedaj. Še kopalna palica rata prekratka in si moramo narediti novo. Po uri kopanja grem nadaljevati pečenje zajtrka. Jurij je ravno razpihal ogenj in ostanek včerajšnje hobotnice nataknil na palice. Zamenjava vloge in nekaj minut pozneje smo že zbrani ob ognju. Žiga reže hobotnico in jo deli okoli. Zopet se dodobra najemo in zavemo, da je čas da se odpravimo proti domu. Preverimo še zadnjič luknjo za vodo ki je globoka 130cm ampak še vedno ni nič z sladko vodo. Miha nam še predstavi njegovo past in že začnemo z pospravljanjem tabora. Zalijemo in zasujemo ognjišče,  pospravimo cerado, črepinje in steklenice. Razmečemo še veje po poteh kjer smo jih pogosto uporabljali in naredimo še zadnjo skupno fotografijo. Pograbimo kolikor le lahko smeti ki jih je naplavilo na obalo. Zagrabimo nahrbtnike in že letimo proti avtu. Za pot ki nam je prvi dan v temi vzela več kot tri ure smo tokrat potrebovali le 30 minut je pa res, da smo hodili po dnevi. Odložimo stvari pred avtom in se začnemo preoblačiti v naša turistična oblačila. Naredimo še nekaj požirkov vode in že lovimo trajekt proti domu. Po poti oprezamo za kakšno trgovino ki bi imela led za našo hobotnico, ki jo peljemo domov. Zagledamo najprej manjšo trgovinico kjer nimajo ledu potem nadaljujemo pot in najdemo velik trgovski center. Če nimajo tukaj nimajo nikjer si rečemo a žal tudi tukaj niso imeli a nič zato smo si vzeli vsak en sladoled ter nadaljevali lov za trajektom in ledom.  Ob cesti v zadnjem hipu opazimo oglas za led. Obrnemo in se znajdemo pred industrijsko hladilnico za ribe kjer je verjetno najmanjša količina ledu ki ga lahko kupiš tona. Imamo srečo in najdemo delavca ki nam nagrebe nekaj ledu v vrečko tako, da je tudi naša hobotnica srečna.  Kmalu smo na trajektu in zopet jemo tisto mortadelo katero smo si prvi dan pustili za kasneje. Po poti domov ob cesti vidimo prodajalca Klementin in seveda ne moremo spustiti take priložnosti. Niso bile ravno naše prepovedane jagode ampak so vsem teknile. Še nekaj besed in že smo nazaj v Kočevju kjer obešamo mokre in predimljene šotorke. Vsi veseli in polni novih izkušenj si rečemo, da se tja definitivno še vrnemo.  Tako se je končala še ena izmed naših mnogih dogodivščin.

Se vidimo v gozdu, ekipa Gozdovništva (Žiga, Miha, Jurij in Andrej)